Barcelona

V času, ko je moj blog sameval, sva se s sinom potepala tudi po Barceloni. Sicer je bila v ospredju nogometna tekma Barcelona : Deportivo in obisk klubskega muzeja, vendar pa smo imeli dva dni časa za kratko raziskovanje mesta. Sin je bil navdušen in rekel: "Če si sta bila ti in London eno, je Barcelona zame raj. Glede na to, da gre drugo leto k birmi, je predlagal, da bi ga za darilo peljala še enkrat v Barcelono. No, bomo videli, kako bo s financami.....

Pa začnimo, najprej z ogledom muzeja, kjer so razstavljeni pokali, dresi, slike kluba...

Parc Guell je oblikovan po Gaudijevih zamislih. Značilna za park je terasa, s katere je prelep pogled na Barcelono. Osnovna značilnost pa je vjugasti naslon dolge klopi, ki je pokrita z delčki keramike.

Posebneži so sestavni del dogajanja v parku.

Nakit, ki se prodaja (po zelo ugodnih cenah ;)

Zakon in red v Barceloni:) 

Gaudijeva Sagrada Familia. Žal za obisk notranjosti nismo imeli časa.

Na novo zgrajena košarkarska dvorana.

Olimpijski stadion.

Montjuic in spet prelep pogleda na Barcelonsko pristanišče in mesto.

Kip Krištofa Columba.

Na trgu svetega Jurija sta stavbi, prva je mestna hiša, v drugi je podeželski parlament.

Stolnica in njena notranjost.

La Pedrera

In že smo pred pričetkom  tekme, kjer najbolj zagreti upajo, da bodo zagledali kakšnega znanega nogometaša, ki se bo pripeljal na stadion. Nad tekmo sva bila razočarana, najboljši seveda niso igrali, kar je bilo sicer za pričakovati, pa vendarle....Prav tako ni bilo golov. Malce sva se potolažila na koncu, ko so na igrišče prinesli pokal in so se prikazala tudi znana imena kluba. Vzdušje je bilo fenomenalno, saj sva bila sploh prvič na kakšni nogometni tekmi in še to na skoraj največjem nogometnem igrišču. Sem pa bila zelo presenečena, pričakovala sem kakšne izgrede ali kaj podobnega, moram pa reči, da so Španci zelo kultivirani.

V nedeljo ob pomolu boljšji trg.

In že smo v akvariju. Glede na to, da sva bila februarja v Londonskem, sem bila nad Barcelonskim kar malce razočarana, čeprav je baje drugi največji na svetu. No, Tilen pa je bil navdušen, vsaj eden.

Potepala sva se še po znameniti Rambli, zapravljala, uživala v direndaju in uživala v sangriji (mami, ne otrok, da ne bo pomote). Čas je prehitro minil in mogoče, ampak res samo mogoče greva spet drugo leto.